Brišemo meje in pišemo nove strani

Besedilo je osebna zgodba neimenovanega, pogumnega mladeniča, o njegovem notranjem boju s samim seboj na poti do zdrave, zadovoljne in uspešne osebe.

Vsak dan slišimo besedeo spremembah, o izgledu, delu, partnerju, ambientu … Včasih spremembe izhajajo iz okolja, včasih od ljudi blizu nas, včasih tudi sami vzpodbudimo spremembe ker smo spremenili način razmišljanja, ali pa smo spremenili navade ker nam je bilo to potrebno.

Najpogostejše reakcije in razlage, zakaj je nekomu težko spremeniti del njegovega vsakdana, nakupovanja s prijateljico, se odpovedati škatlici cigaret na dan, pijači z svojim dekletom ali prenehati spremljati celotno sezono serije, v sprejemanju množice ki jo idealiziramo iz napačnih razlogov.  Seveda so vedno prisotni “bom”, “jutri bom”, “še je čas”, “utrujen sem” … V resnici pa so to naučeni izgovori!

Ni se vam potrebno odreči vsemu – saj mora človek imeti zmeraj nekaj kar ga sprošča, pri čemer je sam s sabo ali z nekom, s komer se počuti popolnoma sproščeno.

Vendar pa je tanka črta med zadovoljstvom in pretiravanjem, ki v končni fazi nikoli ne vodi v dobro, ne samo za nas, ampak tudi za ljudi okoli nas.

Za začetek – je dovolj da sedete, dobro premislite, kako živite, kako se počutite, ste res zadovoljni s svojim življenjem, ali obstaja možnost za napredek v vsakem delu vašega življenja, saj če obstaja najmanjši dvom vase, potem je to že to motiv za spremembe.

Iz verjetja vase prideta motivacija in volja, iz motivacije in volje pridejo načrti in moč, iz načrtov in moči, pridejo cilji in odločitve, nato pa pišemo strani ki jih želimo.

Imejte v mislih da ima dan 24 ur. Če spimo 7 ur, na delovnem mestu preživimo 8 ur, za higieno, hranjenje in druge ključne stvari porabimo 2 uri, nam ostaneše 7 ur časa, zase.

Včasih ta čas porabimo za obveznosti, ki se nabirajo, včasih ga porabimo za kavo ali druženje z ljudmi ki jih nismo videli, včasih beremo knjigo ali spremljamo kaj se dogaja v svetu, včasih mislimo o sebi, o življenju in o tem, kaj lahko naredimo danes, jutri, čez en mesec ali leto.

Ta del je zelo pomemben. Del ko se res posvetite sebi, se odločite kaj hočete in najdete način kako to doseči.

Kot primer bom vzel sebe, ker sebe najbolje poznam, lahko dam iskrene in utemeljene informacije. Šel sem skozi celoten proces preoblikovanja, tako po značaju kot kognitivno, tako telesno in zdravstveno in lahko vam povem, da ni bilo enostavno, potrebno je pogledati globoko v sebe in poiskati pomen, in najti samega sebe.

Kot otrok sem bil vedno srečen, imel sem vse kar sem si želel, rad sem imel vse. Zanimalo me je druženje, branje, učenje, igra, šport, glasba in vse kar otroci delajo. Z leti sem spremenil prijatelje, šport, okolje in zadovoljeval svoje muhe.

Vpisal sem se na faks, ukvarjal se s športom in bil vse bolj neodvisen od svojih staršev. Postajal sem bolj neodvisen, ker mislim da je to smisel vzgajanja otrok, da se zajo svojega statusa, svojih zmožnosti in da ne vlečjo vedno svoji staršev za rokav.

Novi ljudje,s katerimi sem se spoznal, so prinesli nove navade, nove vsakdanje – nekaj popolnoma neznanega in novega. Vzponi in padci so se mi dogajali ob istem času: imel sem denar, družbo in zabavo, vendar je trpel faks, treningi in zdravje.

Z športom sem se vedno manj ukvarjal, zamenjal sem ga za temna mesta v večernih urah z blokovskimi “malopridneži”, staršev nisem jemal resno, kot tudi njihove skrbi za mene, izgubil sem prijatelje, ker so napredovali in odrastli, sam pa sem bil še vedno na ravni “sosedskega razparača” in “kradel dneve Bogu “.

To je trajalo in trajalo, tako dolgo da so se me starši skoraj odrekli, soočal sem se tudi z policijo, ter delal družbeno koristno delo zaradi dejanja ki sem ga storil. Na to sploh nisem ponosen in to ni izpoved, ampak želim poudariti, da ima vsakdo nekaj iz preteklosti, na kar ni ponosen.

Kot je običajno, dokler se ne dotakneš dna ne razumeš, kje si: izgubil sem službo, denar, dekleta.

Bilo je točno tako, kot smo videli v filmih, sedel sem na tla sredi noči, nekje na sredi ničesar, ampak s starimi ključi stanovanja, v katerem je bila ključavnica ta dan zamenjana.

Nekaj v meni se je zlomilo, vstal sem, pogledal sem v odsev na oknu in se zgrozil samega sebe. Udaril sem se po obrazu in spoznal, da lahko ostanem kjer sem, in sčasoma izginem, ali pa se bistveno spremenim. Zaradi sebe, pravih prijateljev, in predvsem zaradi staršev.

Obrnil sem novo poglavje življenja …

Začel sem iz nič, zaposlil sem se za polni delovni čas, treniral vsak dan, se pogovarjal z ljudmi, se rešil starih pregreh in začel vlagati v sebe, svoje zdravje in izobraževanje. Varčeval sem, se vpisal v višjo šolo – za trenerja, nekaj, kar sem si vedno želel, ko še ni bilo google-izobraženih in wannabe trenerjev ter takšnega povpraševanja po tem.

Odločil sem se biti v športu, rekreaciji, obkrožen z ljudmi, ki imajo vsaj približno enake interese kot jaz, in želim ponovno pridobiti zaupanje staršev, nato pa še družbe.

Bil sem skromen in ponižen, vendar sem grizel, kot še nikoli prej, vpijal sem vse kot goba in nič mi ni bilo težko ali nemogoče da se naučim, da storim, da razumem.

Diploma in naziv diplomirani strokovnjak je bil prvi korak, energija ki me je treptljala po hrbtu in potiskala naprej, dodatna motivacija je bila dejstvo da ima moje okolje vero v mene da jim dam navdih za spremembo.

Bil sem vse bolj zadovoljen, mirnejši in se gradil misijo da se lahko vse spremeni, ter da moram izkoristiti vsako priložnost in verjeti vase, tudi ko se zdi nemogoče.

Po dolgem potovanju, sem zdrav, z glavo in srcem na mestu, imam lepo punco (upam da bodočo ženo), žive in zdrave starše, ugleden položaj v podjetju, kjer delam, kaj mi je všeč: delam z ljudmi in jim pomagam, da se borijo za boljšega sebe.

Zato ta naslov ki je še danes moja življenjska motivacija in sporočilo, da ni nikoli prepozno za spremembo, nič ni nemogoče tudi če ste sami!

Torej, obrnite nov list, bodite srečni in v vsem poiščite smisel, ker je vsak dan, dan za brisanje mej 😉