Lačna življenja – nova knjiga Anje Baš
Anjo Baš poznamo predvsem kot pevko in avtorico glasbe. Le malokdo pa je do nedavnega vedel, s kakšnim peklom se je soočala v najstniških letih, ko je zbolela za bulimijo.
“Ker so motnje hranjenja še vedno tabu, oboleli težko najdejo koristne informacije o tem, kako si ob konvencionalni terapiji pomagati sam. Zato sem se odločila, da strnim svojo zgodbo in svoje izkušnje in recept za samopomoč v knjigi in tako vsaj poskusim pomagati vsem, ki doživljajo isto”, pravi Anja.
Knjiga “Lačna življenja” ni namenjena samo tistim, ki se soočajo z motnjami hranjenja. Namenjena je vsem, ki se tako ali drugače v življenju iščejo in so na poti sprejemanja sebe in svojega življenja. Všeč bo vsakomur, ki je pripravljen za svoje dobro najprej spremeniti sebe.
*ODLOMEK IZ KNJIGE*:
“… čas ne obstaja več in ne vem, ali je preteklo pol ure ali pet minut … odprem oči, ugotovim, da ležim na tleh v lastnem bruhanju … zmrazi me od gnusa … v glavi se mi vrti, da nikakor ne morem sesti … kdo pa pleza čez steno separeja? je to … Jana?! Nekako se znajde poleg mene v separeju in nekaj govori … zveni kot petje kitov pod vodo, ujeto v večni odmev … ujamem samo »trkala … zaklenjeno« … začutim, da me dviguje … oči ne morem dobro odpreti … slabo mi je in še enkrat bruhnem na tla … začutim toploto na stegnih … verjetno sem se pravkar pobruhala, pa mi je vseeno … potem Jana odpre vrata, me dvigne in skoraj odnese ven iz separeja … sva pred ogledali … iz torbe potegnem vodko in Jana mi jo zaman poskuša iztrgati iz rok … spijem preostala dva požirka … spila bi še dodaten liter, če bi to pomenilo, da lahko zaspim in se ne zbudim več… tako imam dovolj vsega skupaj…
Potem presenečeno ugotovim, da hodiva nazaj proti razredu.
V trenutku se toliko streznim, da ji uidem nazaj v stranišče. Pod nobenim pogojem nočem, da me sošolci vidijo v takem stanju. Zaklenem vrata in se spet sesedem na tla ob školjko. Toliko sem pri sebi, da opazim, da uboga Jana še enkrat pleza čez steno separeja. Celotna zgodba se ponovi, še drugič in tretjič uidem v stranišče in Jana tokrat nima več moči za plezanje.
Takrat padem v popolno nezavest.
*
… okoli mene je trda tema … sem na robu zavesti, a zaznavam, da se nekaj dogaja … slišim čudne, odmevajoče zvoke, ki jih prej ni bilo … glasen ropot … kar naenkrat se poleg mene v separeju znajde razredničarka … spoznam jo po glasu … z ledeno hladno roko me tipa po čelu … njen tresoč se, zaskrbljen glas: »Anja! Anja!« … ne zmorem odpreti oči, samo namrščim čelo in si mislim: »Pustite me že na miru!«
Pred separejem so glasovi … hišnik, Jana, še nekdo … začutim, da me dve osebi vsaka s svoje strani primeta pod pazduho in dvigneta … moja glava nemočno obvisi, ne morem je dvigniti … oči imam še kar zaprte … iz ust mi teče slina … fuj … nič ne morem za to … čutim, da me nesejo ven iz stranišča … pred ženskimi stranišči je hrup stoterih ljudi, očitno je odmor … od hrupa mi je slabo, zavoham vonj po cigaretih in skoraj spet bruhnem … uspe mi rahlo odpreti oči … zagledam svoje noge, ki se vlečejo po tleh … očitno me res nesejo … kako kul, pomislim … čutim, da me vsi gledajo … to mi ni tako všeč … izgubljam zavest … tema.”
Premium
